Včasih se čez dan zdi, da smo v redu.
Naredimo, kar je treba. Poskrbimo za druge. Delamo. Govorimo. Se smejimo. Na trenutke celo zares začutimo, da smo dobro.
IN POTEM PRIDE NOČ.
Ko se vse umiri okoli nas, ko nehamo nadzorovati svoje misli in ko ni več toliko stvari, ki bi nas zaposlovale, začne govoriti nekaj globljega.
NAŠA PODZAVEST.
Sanje so lahko njen jezik, ki je lahko neprijeten, nerazumljiv, včasih celo strašljiv.
A mogoče sanje niso tukaj zato, da bi nas prestrašile.
Mogoče nam želijo nekaj pokazati.
Včeraj sem pisala o tem, kako nas življenje včasih pripelje do trenutka, ko moramo pogledati vase. Do trenutka, ko ne moremo več bežati pred tem, kar boli, pred pričakovanji, ki smo jih nosili vse življenje, pred odnosi, ki so nas izčrpavali, in pred starimi zgodbami, ki smo jih predolgo nosili s seboj.
Danes sem se zbudila po sanjah, ki so me presenetile.
Sanjala sem o podganah.
Bilo jih je vedno več. Najprej dve, potem tri, potem ena ogromna. Prišle so v moj avto. Jaz pa sem jih želela samo stran. Nisem jih želela gledati. Nisem jih želela srečevati.
…Sanje so imele še druge slike…
Kasneje sem odkopala del neke hiše.
In ugotovila, da hiša stoji na smeteh.
Takšne sanje lahko preprosto označimo kot neprijetne.
Lahko se zbudimo, jih odženemo in rečemo: »Samo sanje so bile.«
Toda kaj, če bi jih za trenutek pogledali drugače?
Ne kot napoved.
Ne kot nekaj, česar se moramo bati.
Ampak kot SPOROČILO NAŠE NOTRANJOSTI.
Kaj, če podgane niso bile pomembne zato, ker so podgane, ampak zato, ker sem ob njih čutila odpor, strah in željo, da bi pobegnila?
Kaj, če je hiša predstavljala nekaj, kar sem dolgo gradila, potem pa sem pod površjem zagledala tisto, na čemer je bilo nekaj zgrajeno?
In kaj, če je bil moj avto simbol moje poti?
Nekaj, kar je vstopilo vanj, ni več ostalo zunaj.
Prišlo je na mojo pot.
Morda je prav to tisto, kar počne podzavest.
Pokaže nam tisto, česar čez dan ne želimo vedno videti.
Čez dan lahko rečemo:
»Vse je v redu.«
Podzavest pa ponoči reče:
»Poglej še enkrat.«
Čez dan lahko rečemo:
»Saj ni tako pomembno.«
Podzavest reče:
»Meni je.«
Čez dan lahko nekaj potisnemo stran.
Ponoči se lahko vrne v obliki slike, občutka, človeka, živali, hiše, vode, poti ali nečesa popolnoma nenavadnega.
In mogoče je prav to del čiščenja.
Čiščenje pa ni vedno lepo.
Včasih moramo najprej videti smeti.
Najprej moramo zagledati tisto, kar je bilo skrito pod površjem.
Najprej moramo priznati, da nas nekaj boli.
Da smo jezni.
Da smo razočarani.
Da nečesa ne želimo več.
Da smo se nečesa oklepali.
Da smo nekoga čakali.
Da smo živeli iz pričakovanj.
Da smo se morda predolgo trudili rešiti nekaj, česar sami ne moremo rešiti.
In šele ko to vidimo, lahko začnemo čistiti.
Zato danes svojih sanj ne želim odriniti.
Ne želim jih razlagati do zadnje podrobnosti.
Želim jih samo poslušati.
Kajti morda podzavest ne govori v stavkih.
Govori v občutkih.
In včasih je občutek v sanjah pomembnejši od same zgodbe.
Morda se zato zjutraj vprašajmo:
Kaj sem čutila?
Česa sem se bala?
Pred čim sem bežala?
Kaj je prišlo v moj osebni prostor?
Kaj sem morala videti?
In predvsem:
Kaj je v mojem življenju že pripravljeno na čiščenje?
Morda bomo nekoč ugotovili, da tudi najbolj neprijetne sanje niso bile naš sovražnik.
Bile so del procesa.
Del tihega pospravljanja notranjega sveta.
Kajti ko nekaj starega zapušča naše življenje, je lahko nekaj časa zelo neurejeno.
Toda za neredom pogosto pride prostor.
Za prostorom pride zrak.
In za zrakom lahko pride nekaj novega.
Morda zato sanje niso vedno nekaj, česar se moramo bati.
Morda so včasih samo nežen, čeprav nenavaden način naše duše, da nam pove:
»POGLEJ. ZDAJ LAHKO ZAČNEVA ČISTITI .«
In, ko to pišem me boli celo telo, ker vem, da se spreminjam, samo ne vem kam in v kaj?
Verjamem, da se marsikdo od vas, ki to berete počuti enako ali podobno. Če želiš izraziti svoj občutek ga zapiši v komentar. Že občutek, da te nekdo bere in sliši je lahko zelo blagodejen..
Moja misel in vodilo, ki se ga še privajam je:
Whatever today brings, I am ready.
With love