Včasih ne vemo, koliko teže nosimo v sebi, dokler se nekega dne preprosto ne zlomimo.
Ne zato, ker smo šibki.
Ampak zato, ker smo bili predolgo močni.
Pred kratkim sem prišla v hišo ob morju. V hišo, kjer je nekoč bil tudi moj oče.
Od njegove smrti je minilo devet mesecev.
Mislila sem, da sem žalost že preživela. Da sem jo predelala. Da sem se poslovila.
Potem pa sem sedela tam, kjer so ostali spomini, in me je nenadoma preplavilo.
Ne samo žalost zaradi njegove smrti.
Tudi žalost za vsem, kar sem si vse življenje želela od njega in česar morda nikoli ne bom dobila.
Za nekaterimi pogovori, ki jih ne bo več.
Za nekaterimi trenutki, ki sem jih morda čakala vse življenje.
Za pričakovanjem, da bo nekoč nekaj drugače.
In šele takrat sem zares začutila eno od najtežjih resnic žalovanja:
Ne izgubimo samo človeka. Včasih izgubimo tudi upanje, da bo z njim nekoč nekaj postalo takšno, kot smo si želeli.
To je lahko zelo boleče.
In potem pride življenje.
Vsakdanji računi. Delo. Družina. Selitve. Obveznosti. Odločitve. Skrb za druge. Načrti. Želje. Finančni pritiski. Stvari, ki jih je treba urediti.
Življenje ne počaka, da žalujemo.
Zato pogosto nadaljujemo.
Zmoremo.
Uredimo.
Poskrbimo.
Gremo naprej.
In si rečemo: Saj sem v redu.
Dokler nekega dne telo ne reče:
Zdaj pa dovolj.
Mene je pred kratkim doletelo prav to.
Skoraj dve uri sem jokala.
In zanimivo je, da se po joku nisem počutila slabše.
Počutila sem se lažje.
Kot da je nekaj, kar sem dolgo držala v sebi, končno dobilo dovoljenje, da odide.
To me je ponovno spomnilo na nekaj, kar pri svojem delu pogosto opažam tudi pri drugih ljudeh:
Ni nam vedno treba biti močni.
Včasih ne potrebujemo rešitve.
Ne potrebujemo odgovora.
Ne potrebujemo še ene analize.
Ne potrebujemo, da nam nekdo pove, kako naj se počutimo.
Včasih potrebujemo samo prostor.
Prostor, kjer lahko žalujemo.
Prostor, kjer lahko priznamo:
To me boli.
