Moje srce je polno ljubezni, neskončno je premorem. Danes.
V mlajših letih mojega življenja pa je bilo temu drugače. Moje srce je bilo polno grenkobe, žalosti, zavisti, jeze, zamer, nespoštovanja, ljubosumja, trnja in z njim neskončno krvavečih ran. Ko sem želela doseči boljše stanje svoje duše sem se ozirala za pomoč zunaj sebe.
Otroštva se slabo spominjam, dobro se spominjam zgodnjih odraslih let. Let prvih ljubezni, partnerskih zvez, družinskih zablod in rojstva svoje hčere.
V trenutku novega rojstva se je začelo tudi moje ponovno rojstvo – preobrazba. Nekaj v meni se je iz popolnega življenjskega pesimizma začelo premikati v življenje optimizma. Tisto, kar sem v globinah sebe vedela že zelo, zelo dolgo, da je moja pot, je neustavljivo začelo prihajati nasproti. In to je meditacija. Meditacija in vse kar spada zraven, torej popolna preobrazba življenjskega stila. Bila je to trnova pot, vendar danes je na njej ogromno cvetja in samo še tu in tam se pokaže kakšen trn.
Kako sem prišla do poti posute s cvetjem?
– Živeti življenje skozi srce, brez preračunavanja.
Ljudje smo že od malega naučeni, da delamo tisto, kar se splača, skozi oči otipljivega, materialnega. Zemeljska pot je namreč naravnana tudi materialno in tako je prav, samo, da bi morali tukaj vključiti srce, ga slišati, na kakšen način se bomo podstopili naše eksistencialne poti, ali bomo delali nekaj, kar pač umsko prepoznamo kot najboljšo možno pot, ali bomo šli po malo daljši, morda na prvi pogled težji poti in slišali ter upoštevali srce po kateri poti naj hodimo.
– Trdo delati na poznavanju svojega telesa in duha, brez bližnjic.
Telo ima neskončen potencial vzdrževati samo sebe in če se naučimo slišati potrebe telesa in jih zadovoljiti, smo zadeli v polno. Torej poznavanje svojega telesa in ga ne prisiljevati v ekstreme in posiljevati s hrano in ostalimi pomagali nam bo hvaležno dajalo streho nad glavo. V tem pogledu ubijemo dve muhi na en mah, če je telo popolno, nas tudi duša ne zapušča. Kajti duša in duh se bosta počutila udobno in prijetno ter ljubljeno v svojem telesu in ostajala doma.
– Se naučiti odpuščati in sprejemati, sebe.
Primer zamere. Ljudje jo zelo radi kujemo in je najnižja možna vibracija, ki jo kreiramo. Z njo v popolnosti škodujemo sebi, duši in telesu. Zamera je lahko namenjena nam samim ali drugim osebam, največja zabava pa je, da druga oseba in največkrat tudi mi sami drugi, ne vemo, da jo kujemo. In kujemo jo proti sebi. Ko vse to prepoznamo se moramo naučiti odmeriti in sprejemati našo drugačnost in drugačnost drugih ljudi. In to je največje darilo, ki si ga lahko podarimo in kar je najboljše pri tem, nikoli ne zastara.
Ko začneš vsaj polovico tega živeti, zmoreš tisto črnino presvetliti s svetlobo in jasno in glasno reči RADA TE IMAM DRAGI OČE!