Kdaj si opolnomočen, da lahko nekaj počneš?

Več let se že ukvarjam z zdravjem ljudi. Moja pot je, da ljudem pomagam odstraniti ovire na njihovi poti zdravja. To delam iz srca, z globoko vero v njihovo dobro, v njihovo zdravje.

Dlje kot to delam, večji izzivi se postavljajo na mojo pot, bolj moram zaupati vase.

Kot vemo naša glava, naš ljubi um vedno pripravlja in preizkuša našo pot z dvomi, z ustrahovanjem, z nagajivostjo …ja res se poslužuje vsega kar zna.

In če zares hočeš ostati na svoji poti, mu moraš dokazati nasprotno, kar on govori.

In kdaj imaš zares uspeh, ga utišati in postaviti v svojo službo?

Je to takrat, ko poiščeš literaturo, poiščeš prijatelja, da predelata stvar, poiščeš strokovnjake…

Ne. No en del ja, vendar potrebuješ mnogo več.

Zaupanje vase in opolnomočenost se zgodi takrat, ko skozi telo ali situacijo dobiš preizkušnjo in jo oddelaš. Ko ne poiščeš bližnjice, ampak se zazreš problemu v oči.

Moj primer preizkušnje verjeti vase in postati še na eni vibraciji opolnomočen, za lažjo predstavo:

Zamislila sem si ognjeni ritual, v katerem sem si zastavila namero: izgubiti občutek občutka pomankanja denarja.

Ritual sem izvedla lepo poglobljena sama vase, prižgala sem svečko, imela sem pisalo, papir, prijetno glasbo…

Z ritualom, izvedbo in občutki sem bila zelo zadovoljena in  rekla sem si, prepuščam, naj se zgodi, kot se mora!

Naslednji dan sem opravljala svoja opravila, nakar se zgodi neprijetna nesreča in sem si polila nogo z vrelim kropom, direktno iz štedilnika, popekla sem si nart na levi nogi.

Notranji glas mi reče, preizkušnja!!! Veš kaj te je doletelo.

Groza, moje telo se je kar sesedlo, energija v telesu se je ustavila in telo je poslalo vso svojo moč v rano, misel se je ustavila, svet se je ustavil.

V srcu in umu se je sprožil alarm, kako bom delala?!

K sreči imam ob sebi prijatelja, ki nemudoma začne delati energijsko podporo, rani, telesu, moji energiji.

Počasi se um zbere in misel steče. Pokličem še drugo prijateljico in jo prosim za energijsko pomoč.

Rana, ki bi morala peklensko boleti in peči, ne boli in ne peče (večina nas pozna bolečine ob manjših opeklinah, moja rana je bila velika, tako 3cm v premeru, globoka in čisto brez kože, samo meso).

Njuna moč je neverjetna.

Prvi šok je mimo.

Potem se vprašam, ali naj grem k zdravniku, ker to mi preveč ne diši. Odločim se, da grem, potrebujem papirje, da sem poškodovana v primeru, da bi morala na kakšen razgovor.

 Bila je nedelja.

Prijatelj me odpelje na urgenco, kjer mi rano pogledajo, povežejo, me hočejo cepiti proti tetanusu, kar prijazno zavrnem. Me vprašajo ali bom imela kaj proti bolečinam, tudi to prijazno zavrnem in tako sem pripravljena, da grem domov.

Pridem domov, bolečina začne naraščati.

Kaj sedaj?

Zopet energijske terapije mojih prijateljev, potem se spomnim om-chanting kroga, kjer lahko prosiš za energijsko podporo, zaprosim (na mojo srečo imajo srečanja ravno ob nedeljah) in seveda aktiviram svojo moč misli za zdravljenje.

Noč in naslednje dni preživim brez ene same samcate bolečine.

 In tako se zdravim do petka, rana se lepo celi, jaz pridno počivam, se energijsko zdravim z vsem zgoraj navedenim.

V nekem trenutku pa prepoznam misel: stric Alojz po mamini strani je ja umrl za gangreno, ki se je pojavila po zlomu noge. Istočasno s to mislijo, meni začne noga zatekati, rana se je začela gnojiti, čeprav je bila dan pred tem popolnoma lepa, čista.

In črvek o gangreni vrta. In vrta. In tako cel vikend. Rana se slabša, vidno se slabša. Rana se začne gnojiti, noga mi začne zatekati. Panika.

Prijatelji me že silijo k zdravnikom, jaz se borim s strahom, dvomom, jezo, zamero. Iz mene začnejo hoditi, kar neki strahovi, ki jim nekako nisem videla smisla.

Jezna.

Pokličem prijatelja, prosim pridi naredi mi terapijo. Delal mi je zjutraj, delal mi je zvečer. Bila mi je sila, panika, jeza in dvom, da ne bom zmogla.

Med večerno terapijo mi reče, veš kaj, jaz korenske čakre ne moram napolniti s svetlobo. Svetloba izginja, kot v črnem vodnjaku. In takrat se v meni popolnoma skristalizira občutek in glasek strica Alojza.  Prepoznam, da je prišla njegova energija k meni(ali povedano drugače, moja družinska energija je prišla na površje), da se naša karmična družinska energija očisti nekih zastalih energij, ki so se tukaj kazale kot: strah pred nemočjo, jeza na zdravnike, občutek pomankanja ljubezni.

Zakaj sem omenila jezo na zdravnike? Stric je imel po zlomu noge gips, ki je bil pretesen in noga je začela boleti, se gnojiti… stric je zdravnike opozoril na to, vendar ni bil slišan. To je bilo dobrih osemdeset let nazaj.

Vsega tega je bil deležen stric, tudi jaz in marsikdo drug. Veliko ljudi pozna te strahove in se v življenju sooča z njimi.

Skupaj z mami sva se povezali z dušo strica Alojza in naredili ritual ljubezni in odveze. Povezave so lepo tekle. In drugo jutro duše mojega strica ni bilo več ob meni. Bila je pomirjena, prežeta z najino ljubeznijo in osvobojena. In moja rana je čudežno začela zopet ozdravljat. Oteklina je minila tekom dneva. Gnojenje je izginjalo in z neverjetno hitrostjo se je začela rana zapirati.

Postavila sem si vprašanje, zakaj takšna preizkušnja?

Lahko sem si odgovorila sledeče:

  • Dala si si namen, preiti strah pred pomankanjem denarja. Dobila si priložnost. Kajti če ne delam ni pritoka denarja. Morala sem se pomiriti in zaupati v proces, kar je bilo zelo težko, ker se od nekdaj panično bojim, da ne bom preživela, če ne bom trdo in konstantno delala.
  • Premagala sem še eno preizkušnjo zaupanja v samozdravljenje telesa s pomočjo nevidnih zdravilnih energij.
  • Dobila sem ponovni vpogled v moč skupine isto mislečih ljudi. Kolektivna miselnost v dobro, bi lahko zemljo spremenila v raj, kjer vlada ljubezen.
  • Zelo pomembno, ko prosiš vesolje za pomoč ali vodstvo ali karkoli drugega, biti potrpežljiv, dati čas, zaupati.

Skozi ta štirinajstdnevni proces zdravljenja rane, sem čutila kako se spreminja moja energija, v kar sodi predvsem moje vedenje. Vedenje, da imamo neizmerno moč misli iz katere vse izvira. Da to doživiš, moraš imeti vedenje, ki ga pridobivaš skozi nenehne izzive v svojem življenju in izzive oddelaš brez bližnjic, katere nam ponuja sodoben svet.

Naj bodo  izzivi dobrodošli, veselimo se jih in tako postajajmo opolnomočeni za tisto, kar pač počnemo.

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *