Pred nekaj dnevi sem prejela odgovor glede tretmajev, ki so bili dolgo časa del mojega rednega dela in tudi pomemben vir finančne varnosti. Takšne spremembe, ne glede na to, kako pripravljeni mislimo, da smo, prinesejo določen notranji pritisk.
Čeprav sem situacijo do neke mere pričakovala, me je vseeno pretresla. V meni se je začela nabirati napetost – tista tiha, notranja stiska, ki jo pogosto poskušamo preslišati, a jo telo vedno zazna.
Dogodki so me soočili z občutki izgube in negotovosti. In moje telo je reagiralo zelo jasno – z močnimi bolečinami v želodcu.
Ob tem sem opazila še eno svojo staro navado: ko sem pod čustvenim stresom, posežem po nezdravi hrani. Tokrat sem si privoščila hiter obrok, ki pa ga moj občutljiv organizem ni dobro sprejel. Že zvečer so se pojavile močne bolečine.
Razmišljala sem, kaj narediti. Vedela sem, da bi si lahko pomagala z rmanovim čajem, ki mi običajno pomaga, a ga nisem pripravila. Namesto tega sem se udeležila večerne tihe skupinske meditacije.
Med meditacijo nisem naredila nič posebnega. Samo bila sem. Dihala sem. In znotraj sebe sem jasno izrazila namero: naj se napetost sprosti, naj se telo umiri.
In potem se je zgodilo to kar se v meditaciji mora.
Bolečina je začela popuščati. Postopoma, nežno, brez prisile. Samo skozi prisotnost in notranji mir. Po meditaciji je popolnoma izginila.
Naslednje jutro sem se zbudila brez bolečin – kar je zame velik premik, saj so takšne težave v preteklosti trajale tudi več dni.
Ta izkušnja me je ponovno spomnila na nekaj zelo pomembnega: telo in notranje stanje sta neločljivo povezana.
Meditacija ni le sprostitev. Je prostor, kjer vsak dan odložimo stres, predelamo čustva in preprečimo, da bi se napetosti kopičile v telesu. Je način, kako se vračamo k sebi.
Ko si vzamemo čas za notranji mir, nam telo to povrne z ravnovesjem.
In včasih – kot v mojem primeru – tudi z zelo konkretnim olajšanjem bolečine.
Zato danes še bolj verjamem: skrb za notranji mir ni luksuz. Je nuja.
Sophie