DOKONČATI občutke nezaželjenosti in necenjenosti zahteva poglobljen notranji proces, ki se začne z razumevanjem lastne vrednosti in moči.
“Iz nezaželjenosti in necenjenosti k notranji svobodi”
Ko se soočamo z občutki nezaželjenosti in necenjenosti, pogosto iščemo odgovore zunaj sebe – v potrditvah, priznanjih ali ljubezni drugih. A prava transformacija se začne, ko usmerimo pogled vase.
Prvi korak je priznavanje občutkov. Ne zatiraj jih in se jim ne upiraj. Sprejmi, da so del tvoje zgodbe in da so tukaj z razlogom. Občutki nezaželjenosti te opominjajo, kje si pozabil/a na svojo vrednost, kje si predal/a moč drugim, da določajo tvojo pomembnost.
Naslednji korak je odpuščanje – sebi in drugim. Odpusti si trenutke, ko si dvomil/a vase, in odpusti tistim, ki so morda prispevali k tem občutkom. A odpuščanje ne pomeni opravičevanja. Pomeni osvoboditev – od navezanosti na bolečino in pričakovanj.
Potem sledi gradnja temeljev vrednosti od znotraj. Vsak dan naredi nekaj, kar te napolni, kar te spomni, kdo si brez mnenja drugih. Opomni se na vse čudovite lastnosti, dosežke in trenutke, ko si bil/a zvest/a sebi.
In najpomembneje – najdi svoj glas. Ko spregovoriš iz svojega bistva, ustvarjaš prostor, kjer te bodo cenili in želeli točno takšnega/takšno, kot si. Nezavedno boš privlačil/a odnose, ki te podpirajo, in ustvarjal/a življenje, kjer bo tvoja prisotnost zaželjena in cenjena.
Zapomni si: nezaželjenost in necenjenost sta iluziji, ki se razkrijeta, ko objameš svojo lastno vrednost.
SMO TO KAR ŽELIMO BITI, ALI ŽELIMO ŠE KAJ SPREMENITI – DOKONČATI, PREDEN STOPIMO V LETO 2025?
Če tvoja duša pravi: še želim spremeniti nekatere stvari potem nate čaka angelska delavnica kanaliziranje angela Teshoe, ki te bo vodil skozi tvoje procese.
2.⚘️⚘️⚘️⚘️⚘️⚘️⚘️⚘️⚘️⚘️⚘️⚘️
Zakaj se težko odločamo?
Odločanje je pogosto eden najtežjih korakov na naši poti, še posebej, ko se naše želje in intuicija tepejo z družbenimi normami in moralnimi zapovedmi. V teh trenutkih se znajdemo v notranjem boju, razpeti med strahom pred posledicami in potrebo po avtentičnosti.
Pred nekaj dnevi sem bila na razpotju. Dolgo sem oklevala, dvomila, premlevala – narediti ali ne? Srce je vedelo svojo pot, a razum me je zadrževal s strahovi pred negativno karmo, pred napačno odločitvijo. Potem pa je prišel trenutek. Odločila sem se.
Odločitev je bila kot dih svobode. Teža je izginila, v meni se je naselil mir. In nekaj ur zatem sem dobila potrdilo od vesolja – znak, da je moja izbira v redu, da je odločitev prava, ker je moja.
Spoznala sem, da odločitev ni tista, ki ustvarja karmo – to počne neodločitev. Z oklevanjem, z izogibanjem odgovornosti za lastno pot ustvarjamo težo, ki nas bremeni. Ko pa se odločimo, stopimo v jasno smer, prevzamemo odgovornost in prekinemo začarani krog dvomov.
Odločitev briše karmo. Dela nas lahkotne, žive, prisotne. Ne gre za to, ali je odločitev popolnoma skladna z družbenimi normami – gre za to, da je skladna z našo resnico.
To zavedanje me uči, da je vsak trenutek odločitve priložnost za osvoboditev. Kjer je srce, tam je prava pot, in vesolje nas pri tem vedno podpira.
ODLOČITEV prinaša jasnost in usmerjenost, kar mnoge vidike življenja naredi lažje.
Odprava dvomov
Ko se odločiš, se razbremeniš stalnega premlevanja možnosti in dvomov. To sprosti energijo za ukrepanje.
Jasna smer
Odločitev daje fokus in ti pokaže, kaj je tvoj naslednji korak. To prepreči občutek zmede in negotovosti.
Občutek moči
Sprejeti odločitev pomeni prevzeti odgovornost za svoje življenje. Ta občutek nadzora krepi samozavest.
Manj stresa
Nenehno razmišljanje o opcijah ustvarja napetost. Odločitev omogoči, da se sprostiš in osredotočiš na izvajanje.
Napredek
Brez odločitev stagniraš. Ko se odločiš, se lahko začne proces uresničevanja ciljev.
Manj vpliva zunanjih dejavnikov
Z odločitvijo preprečiš, da bi drugi krojili tvojo usodo ali vplivali na tvoje izbire.
Ustvariš si mir
Tudi če je odločitev težka, daje notranji mir, saj veš, da si se premaknil naprej.
Odločitev je torej temelj vsake spremembe in rasti. Brez nje ostajaš v prostoru negotovosti in omejitev.
Naj te slika odpelje na pot odločitev. 
3.
Se kdaj počutiš, kot da si na vrtiljaku vedno istih ponavljajočih se dinamik v svojem življenju? Kot da se znova in znova soočaš z enakimi izzivi, ki te izčrpavajo in ti jemljejo moč. Tako dolgo se že ukvarjaš s tem, pa kljub vsemu občutiš, da vedno padeš. Čutiš, da ne zmoreš predelati bolečine, ki te spremlja, in občutek zlomljenosti te preplavi. Kot da si na robu svojih moči, razpeta med željo po osvoboditvi in občutkom nemoči.
Čustvena bolečina, ki jo nosiš, je globoka, in prav je, da priznaš, kako utrujajoče je ves čas znova padati v iste vzorce in občutke. Tvoj občutek zlomljenosti pa ne pomeni, da si ti sam/a zlomljen/a – pomeni, da si izčrpan/a od boja. Potrebuješ prostor, kjer bi lahko to breme vsaj za trenutek odložil/a.
Nekaj misli, ki ti morda pomagajo:
Tvoj boj dokazuje tvojo moč.
Čeprav se ti zdi, da vedno znova padeš, je dejstvo, da se vedno znova pobereš, dokaz tvoje vztrajnosti. Nič ni narobe s tem, da se kdaj počutiš zlomljeno – to je del procesa zdravljenja.
Cikel bolečine ne pomeni neuspeha.
Ukvarjanje z globoko zakoreninjeno bolečino je kot plovba po divjem morju. Nekateri dnevi so bolj mirni, drugi te preplavijo. To, da se vračaš k istim občutkom, ne pomeni, da ne napreduješ, ampak da se poglabljaš v tisto, kar potrebuje tvojo pozornost.
Zlomljenost je včasih prostor za preobrazbo.
Ko se počutiš zlomljena, si morda na prelomni točki. Tvoj sistem ti sporoča, da nekaj moraš spremeniti – ne v sebi kot osebi, ampak v tem, kako nosiš to breme.
Koraki, ki jih lahko narediš zdaj:
Majhen korak k olajšanju.
Namesto da skušaš predelati vse naenkrat, se osredotoči na majhen korak, ki te lahko razbremeni tukaj in zdaj. To je lahko kratek sprehod, dihalna vaja, poslušanje glasbe ali zapisovanje svojih misli brez cenzure.
Poišči varen prostor za podporo.
V tistem trenutku je pomembno, da ne nosiš vsega sam/a. Ali imaš koga – prijatelja, terapevta – s katerim se lahko pogovoriš in deliš, kako se počutiš, brez občutka, da moraš karkoli skrivati?
Zaupaj si, da si dovolj.
Tudi če ne predelaš vsega danes, je to v redu. Dovolj je, da dihaš, si daš dovoljenje za počitek in spoznaš, da že samo tvoje preživetje v teh težkih časih dokazuje tvojo notranjo moč.
Dovoli si počitek od boja.
Morda je čas, da si za trenutek odpustiš “potrebo” po predelavi vsega. Če si danes ne moreš biti mama sebi, si daj dovoljenje, da si samo človek – utrujen, ranljiv, a še vedno vreden ljubezni.
Rada bi te spomnila:
Ni sramotno prositi za pomoč. Ni šibkost reči, da ti je preveč. Včasih potrebujemo nekoga, ki nas spomni, da nismo sami v svojem boju. Če čutiš, da si pripravljen/a, razmisli o pogovoru s terapevtom ali energijskim svetovalcem, ki te lahko podpira, dokler ne boš znova našl/a moči. Tu sem tudi jaz, da ti prisluhnem in pomagam po svojih najboljših močeh.
4.
Ali si kdaj v takšnem razpoloženju, ko preprosto ne zmoreš najti treh stvari, ki jih imaš pri sebi rad/a, in vse, kar ti pride na misel, ti na nek način vzbuja odpor?
To je povsem v redu in normalno, še posebej v trenutkih, ko si obremenjen/a ali te notranje bolečine preplavijo. Takrat se zdi, da vse, kar si, ni dovolj dobro, ampak to je samo ILUZIJA tvojega trenutnega počutja – ne resnica.
Namesto da iščeš stvari, ki jih imaš pri sebi rad/a, poskusi drugače:
Dovoli si sprejeti to, kako se počutiš
Reci si: “Danes se ne počutim najbolje, in to je v redu. Ni mi treba biti popoln/a. Ta občutek bo minil.”
Sprejemanje tega, kar čutiš, ti lahko olajša pritisk in ustvari prostor za bolj nežno energijo.
Poišči nekaj, kar ti daje vsaj malo olajšanja
Če se ne moreš spomniti ničesar pozitivnega o sebi, razmisli:
Kaj te sprosti, ko si slabe volje? (Morda sprehod, delo z rožami ali skodelica čaja).
Kdo ali kaj ti daje občutek varnosti? (Morda tvoja družina ali preprosto pogled na naravo).
Ne sili se v hvaležnost, če je ne čutiš – dovolj je že, da najdeš majhen trenutek miru.
Naredi majhen korak
Namesto da te obremenjuje celoten dan, se osredotoči samo na naslednjo uro ali dve. Poskusi nekaj od tega:
Globoko dihaj 1 minuto. Dihaj počasi, kot bi želel/a objeti sebe.
Prižgi si svečo in si reci: “Nisem vedno prijazen/a do sebe, ampak trudim se.”
Spomni se na svoje dosežke
Če se težko osredotočiš na to, kaj je danes dobro, se vrni v preteklost:
Spomni se, da si že večkrat vstal/a, tudi ko si bil/a povsem na tleh.
Ni treba, da si danes močan/a. Dovolj je, da se samo malo nežneje pogledaš.
Ničesar ti ni treba storiti na silo – tudi to, da si tukaj in deliš svoje občutke, je pogumno dejanje.
Če se kdaj znajdete v takšnem razpoloženju, vas vabim na tretma, kjer bomo skupaj raziskali in predelali te občutke. Skupaj lahko poiščemo več lahkotnosti in notranjega miru.
Objemam…
Sophie