Včasih potrebujemo zelo malo, da spremenimo pogled na svoj dan. Ne ure meditacije, ne velikih odločitev. Včasih zadostujeta že dve minuti in nekaj iskrenih trenutkov pozornosti.
V mesecu februarju sem si podarila majhen, a zelo dragocen večerni ritual. Vsak večer sem si vzela le dve minuti in zapisala sedem drobnih trenutkov iz tekočega dne. Sedem majhnih utrinkov, ki so mi ostali v srcu.
Pri tem opazovanju so se pokazali zelo zanimivi uvidi. Kljub temu da že več let zavestno delam na sebi, sem opazila, da moj um zvečer – ko sem utrujena – še vedno zlahka zdrsne v negativne misli, dvome in strahove. Kot da bi se samodejno vračal k temu, česa nisem naredila, kaj bi še morala in kaj me še čaka.
Zdi se, kot da smo ljudje pogosto napeti kot struna – vedno malo v prihodnosti, vedno v skrbi za naslednji korak. Namesto da bi zares živeli tukaj in zdaj.
Prav zato je bil ta majhen ritual zame tako dragocen. Zelo zavestno sem se morala obrniti k lepim trenutkom dneva. Ne zato, ker moje življenje ne bi bilo lepo – ravno nasprotno. Ampak zato, ker jih v vsakodnevnem toku misli pogosto preprosto spregledamo.
Ko zvečer zapišem teh sedem drobnih trenutkov, grem spat z drugačnim občutkom v sebi. Z več hvaležnosti in miru.
Še bolj zanimivo pa je, kaj se začne dogajati naslednji dan. Ker veš, da boš zvečer spet iskal-a teh sedem trenutkov, začneš čez dan drugače gledati na svet. Podzavestno začneš opazovati lepoto okoli sebe.
Nekega dne sem na primer prvič v letošnjem letu opazila majhnega rumenega metulja. Narava se počasi prebuja in ta droben prizor me je v tistem trenutku res razveselil. Ustavila sem se in ga za trenutek samo opazovala.
In potem sem se vprašala: “Kaj me še obdaja v tem trenutku? Kaj še lahko ogreje moje srce?”
Tako se počasi začne nekaj spreminjati. Začneš iskati drobne lepe trenutke – in s tem postopoma izpodrivaš misli, ki ustvarjajo skrbi.
Ta ritual je majhen. Vzame le dve minuti.
Toda lahko zelo nežno spremeni način, kako gledamo na svoj dan – in na svoje življenje. In takrat se zares zaveš, koliko lepih stvari se ti zgodi skozi dan.
In tako me je ta mesec še enkrat spomnil, da spremembe ne pridejo v velikih, dramatičnih korakih. Pridejo v majhnih, vsakodnevnih odločitvah.
Včasih z lahkoto opazimo lepoto dneva. Včasih pa se pojavi odpor, utrujenost ali občutek, da smo spet padli v stare misli. Tudi to je del poti.
Udeleženka jutranjih meditacij “Čarobno jutro” je zelo iskreno zapisala, da se je morala včasih skoraj malo »brcniti v rit«, da je sploh pogledala proti lepemu, ker smo ljudje tako navajeni na dramo in na vlogo žrtve, ki se bori za svoj obstoj.
In prav v tem je bistvo. Ne v popolnosti, ampak v vztrajnosti .Če kakšen dan ne zmoreš – je tudi to v redu. Naslednji dan samo nadaljuješ. Brez kritike, brez obsojanja.
In počasi, skoraj neopazno, začne nastajati nova navada: da znaš tudi v težjih trenutkih opaziti nekaj dobrega.
Morda se vse skupaj začne zelo preprosto.
Z dvema minutama.
In s sedmimi drobnimi trenutki dneva.
Morda si lahko tudi ti danes zvečer vzameš dve minuti časa in zapišeš sedem drobnih trenutkov svojega dne.
Morda boš presenečen-a, koliko lepote je bilo tam – pa je čez dan skoraj nisi opazil-a.
Udeleženka “Čarobnih juter” Anita je svoj proces opisala takole:
»Med tem mesecem sem opazila, da se v meni včasih pojavi tudi odpor. Včasih se moraš skoraj malo “brcniti v rit”, da sploh pogledaš proti lepemu. Tako zelo smo namreč navajeni na dramo in na vlogo žrtve, ki se z vsemi štirimi bori za svoj obstoj, da je ne bi spregledali.
Gre za stare navade. In ko začneš spreminjati svoje navade, to seveda ne pride iz cone udobja. Pride iz tega, da se vsak dan znova odločiš zase – pa čeprav samo za tisto minuto ali dve.
Seveda pridejo tudi dnevi, ko je vloga žrtve prevelika in preprosto ne zmoreš. Vsega je preveč in se malo smiliš sam sebi. Tudi to se zgodi.
A naslednji dan samo nadaljuješ. Brez kritike, brez obsojanja.
In tako počasi začne nastajati nova navada: da znaš tudi v slabem trenutku opaziti nekaj dobrega.«
S toplino, Sophie